»Med opazovanjem letenja rakete skozi modrino neba sem občutila prav tisto, kar naj bi moja umetniška projekta preprečevala – občutek osamljenosti in domotožja ... in zdi se mi, kot da je del mene, vsaj v senčni obliki, ostal v dveh malih kockah, ki letita proti robu vesolja.«
»Umetnost damo pogosto v senco. Simbolično je tako ključno, da gre na postajo kolektiven galerijski projekt, s tem se zaznamuje teritorij za kulturo. Da ne pozabimo, da je človek tudi čustveno bitje in da prek umetnosti lahko iz drugega zornega kota podoživljamo Zemljo ter s čustvenim dojemanjem približamo ljudem nove dosežke v tej tehnološki dobi.«
»Žal pred izstrelitvijo nismo odštevali, kar naenkrat je bila raketa v zraku. Ko je poletela v vesolje, sem se še bolj zavedela, da nismo tako zelo oddaljeni od vesolja, in začutila krhkost življenja in Zemlje.«
